Strah in omejitve v praksi

Strah in omejitve v praksi.

Strah je naš prijatelj, ki trepeta in preži na vsakega zemljana. Prisoten je v veliko stvareh in najdemo ga tam, kjer se nečesa bojimo. Je strahopetec in zaradi tega prav gotovo nečesa ne zmoremo oz. nočemo, saj nas omejuje. Zato je prav in zadnji čas, da se mu postavimo po robu, saj venomer čaka na potencialnega kandidata, da ga zlonamerno zasvoji in mu zleze pod kožo. Strahec je naš osebni varnostnik in je osnovni mehanizem za preživetje.

Da bi ga spoznali, je potrebno razumevanje v praksi, saj je strah eno izmed osnovnih in zelo močnih čustev, ki ga doživljamo, ko se počutimo ogrožene ali pa nas je strah neznanega. Pa začnimo strah definirati tako, da ga bo razumel tudi obdelovalec zemlje v rovtah, saj je eno od ključnih vprašanj, ki se dotika človeštva. Gre za močno kombinacijo čustev – enako kot traktor, ki potrebuje veliko moči (kw) oz. konjev, da lahko zorje obdelovalno površino; to je pravzaprav prispodoba strahu. Če nimamo ne konjev ne traktorja z močjo, nam namreč ta tehnologija onemogoči dosego cilja – v našem primeru obdelano njivo. Ker pa gre pri strahu za ‘tehnologije’, ki so znotraj nas, se danes problemi zdijo nerešljivi. Vzemimo na primer, da smo ta obdelovalna površina mi sami. Vemo in celo znamo reči, da vsaka hiša, blok ali kmetija nosi svoje križe, zato je čas za odpravo zla, nasilja, sovraštva, ustrahovanja, prezira, ljubosumja, stisk in problemov, ki so le navidezna resničnost. Strah se je zažrl v zidove, omejitev je blokada, ki duši in nas zapira, je energija, ki poustvarja napetost v telesu, zato vam pravim resno, dragi moji, da ni vredno žalosti. Namesto da govorimo o drugih, raje poglejmo svojo hišo, svoje ljudi, družino in nenazadnje pometimo pred svojim pragom. Če bi vso to koncentracijo strahu spravili v stekleno posodo, bi to posodo razneslo, saj gre za nabito energijo. Ne vem, če se zavedate, a vse našteto lahko spremenimo. Le kako? Narediti moramo premik pri sebi in za dobrobit v razvoju človeštva.

Če nenehno živimo v jarmu strahu, prav gotovo nismo svobodni, saj nas strah zelo omejuje, da bi se razvijali oz. da bi se neke svoje želje, po kateri hlastamo, tudi dotaknili. Želimo si nekaj poskusiti, izkusiti, pa tega preprosto ne zmoremo, ker nas strah izolira, blokira. Zato tudi doživimo, da nam odpovejo vse senzorične funkcije in nam telo ‘zmrzne’ oz. otrpne, ko se soočimo z nekim dejstvom. Ali ste si kdaj upali predstavljati, da je strah le utvara oz. projekcija vaše domišljije. Velikokrat se nam dogaja, da ne vemo, zakaj se neke stvari bojimo oz. nas je strah. Iščemo razloge, pa jih ne najdemo. Le zakaj? Prav ste prebrali – sami pridemo do zaključka, da je vse to utvara ali plod slabe izkušnje iz preteklosti, neke neprijetne situacije, ki se vam je zgodila v ranem otroštvu ali pozneje. Določene tipe lahko prinesemo iz prejšnjega življenja, lahko pa tudi poberemo strahove naših staršev, ki so nam jih vcepljali v glavo. Poglejmo nekaj primerov: kače, odnosi, spolnost, prostori, višina. Pozor! Pomislite zdaj, od kod izvira vse to. Celo otroštvo so vam govorili: kače so strupene, sluzaste, grde, nevarne, grizejo in zaradi njih ljudje umirajo oz. lahko umrete. Kaj vam to pove? Jasno kot beli dan. Človek se kače mora ustrašiti, že ko se jo samo omeni. Od tu izvira strah pred kačami. Starši, pomembna sta podajanje informacij in način izražanja (programiranje). Lepše bi bilo slišati: bodi previden, ko jo zagledaš, ne ogrožaj je, pa ne bo ona tebe. Obstajajo tudi primeri, ko se človek sooči z neko neprijetno izkušnjo, ampak zaradi tega nas še ni treba biti strah. Največkrat gre za neprijetne občutke, doživljanje, misli oz. domišljijo, da se nam bo nekaj zgodilo ali da bomo pri tem umrli ali se poškodovali.

Hvala bogu, da strah pred določenimi stvarmi obstaja, saj je lahko, kot sem že na začetku omenil, tudi dober, če se znamo z njim sporazumevati. Zelo pomembno je vedeti, če želimo prestopiti to mejo, da je obvladljiv, če uporabimo veliko mero terapij in dela, ki se prične s preprostim spoznanjem,da vse naše razmišljanje temelji na osebnih prepričanjih. Prepričanja pa lahko popravimo z različnimi orodji: hipnoza, nevrolingvistično programiranje (NLP), izkušnja … Strah je nevaren za tiste, ki si ne upajo biti drzni. Še posebej velja omeniti fobije – to so lahko strahovi pred zaprtimi, odprtimi prostori, višino … Fobij je ogromno in imajo velike razsežnosti, zato jih moramo skupaj osvoboditi ter doseči dobre učinke in spremembo miselnosti, ki se je bomo z radostjo in optimizmom veselili. Tiste slabe navade pa naj kar ostanejo tam nekje, od človeka pozabljene. Človeštvo brez strahu bi bilo bistveno bolj odprto in duhovno zrelo. Če bi bili ljudje sposobni sprejeti višjo raven in kakovost življenja, kot je današnja, s precejšnjimi omejitvami, danes o tem ne bi pisal.

Starši moramo delati danes za naše otroke, da bodo imeli znanje in vedenje za jutri. Otroci so naše življenje, zato moramo poskrbeti za potreben skok zavesti. Brez duhovne rasti in zrelosti pa so ti cilji še daleč – kot kmetu, če se loti obdelovalne površine z motiko. Povem vam, da je zato treba imeti veliko mero poguma, vztrajnosti, željo…

Ker se bližamo koncu in mora biti tudi ta zgodba skrajšana na list in pol papirja, bi rad še to sporočil vsem tistim, ki tega še ne razumejo, a nekoč bodo: pustimo sledi in stopinje ter svobodo vsem tistim, ki so pred nami in ki še prihajajo za nami. Ta proces lahko izvede vsak z dovolj močno željo, ne da bi se komu postavljal na pot. Želim vam vse dobro pri vaših odločitvah.

Velik del besedil je nastal kot skrčena verzija zgodbe saj gre za objavo iz medijev.

Elh